Pustili smo sledi, na katere ne moremo biti ponosni …

http://www.vimeo.com/10157469
  • Share/Bookmark

“Ukinimo” pse, da naredimo prostor terenskim avtomobilom

Da je Sapiens popolnoma izgubil nadzor nad pametjo potrjuje študija, o kateri pišejo časopisi:

http://www.vecer.com/clanekzan2009122005496079

Pes nas ljubi tudi ko nimamo "Profita"

Pes nas ljubi tudi ko nimamo "Profita"

in potem se Sapiens čudi, da je Narava znorela:

http://www.vecer.com/claneksve2009122105496194

Kam je prišel ta Svet, če je človek že tako daleč, da je v zagovor Profitu in Sistemu pripravljen žrtvovati SObitja, s katerimi si deli ta Svet. Kaj si človek, da si s to umazano črno dušo, jemlješ ekskluzivno pravico do Sveta?

Pes je srečen, če smo mi srečni. Ljubezen brez primere!

Pes je srečen, če smo mi srečni. Ljubezen brez primere!

  • Share/Bookmark

in memoriam …

Kot vsako leto (–> klik), tudi danes ne morem pozabiti … 8.12.1980 -dan, ko smo jokali

A johnovo sporočilo je ostalo : “MAKE LOVE , NOT WAR! PEACE”

YouTube slika preogleda

Povezave:

- Dan mirovnika

- Vatikan oprostil Lennonu

  • Share/Bookmark

Pujsa padla iz prikolice na avtocesto

Ne vem kaj se dogaja, a očitno se me drži neka serija, da se kar naprej srečujem z živalmi v težavah. Tokrat samo teden dni po MUCI, sem danes naletel na veliko odraslo pujso. In to ne kjerkoli ampak sredi avtoceste.

Na poti domov, že po malem psihično pripravljen na konec tedna, naenkrat ne morem verjeti očem. V času prašičje gripe naenkrat na sredi, ampak res na sredi avtoceste zagledam velikega pujsa.

slika267.jpg

Avtomobili sicer z mičkeno zmanjšano hitrostjo, ampak vseeno vozijo mimo pujse. Takoj ustavim avto, vklopim vse štiri žmigavce in grem do pujse. Takoj vidim, da je v šoku in da je poškodovana. Očitno je kakšnemu neodgovornemu Sapiensu pri zavijanju na avtocesto padla iz prikolice.

Poklical sem 112 in jih obvestil kaj se dogaja. Tokrat je potrebno res priznati, da je Policija bila izredno hitro na kraju dogodka, zato jim na tem mestu izrekam pohvale.

slika268.jpgNe morem pa mimo tega, da se spet ne bi spotaknil ob Vest in Vrednote ljudi – Sapiensov. Verjamem, da sem moral delovati smešno, ko sem preganjal prestrašeno svinjo, ki je bila pod šokom, a vseeno sem bil v življenski nevarnosti. Pričakoval sem, da bo kdo ustavil in mi pomagal pregnati pujso iz ceste in zavarovati kraj. Spet sem zmotil … nihče ni ustavil, so pa mi trobili, se smejali, skratka očitno so se zelo zabavali.

Ko je bila zadeva rešena in sem se že peljal proti domu, sem na Radiu City poslušal kako so Sapiensi, ki sporočajo stanje na cestah duhovičili o dogodku o Pujsi in meni … Nekdo je predlagal Darsu, da preveri, če ima Pujsa vinjeto. Da je pravzaprav bila nevarna situacija in da je Pujsa poškodovana nihče ni omenil.
Ne boste verjeli, to se je dogajalo samo dobrih 200 metrov pred mostom iz katerega je prejšnji mesec Sapiens v jezero vrgel Muco.

Sapiens, ti si Svinja!

slika269.jpg

slika270.jpg

slika273.jpg

  • Share/Bookmark

Kje človek, kje je tvoja Vest in kje si Dušo pustil?

slika242.jpgŠe vedno sem tako ganjen in tako žalosten, da kar težko pišem. Ne morem razumeti, da je Človek lahko tako zloben, tako brez milosti in sočutja do živega bitja, ki ni želelo nič drugega, kot samo malo njegove ljubezni …

Pri obhodu našega ribiškega revirja, sem pod mostom nenadoma poleg zvokov, ki jih naredijo avtomobilske gume, ko prevozijo diletacijo, zaslišal slaboten klic. Mijavkanje? Hmmm kako, saj tukaj v gramoznici Hoče pa res ne more biti mačk, ker je bližnje naselje precej oddaljeno. Pogledam proti vodi in vidim njo.

Premočeno, tresočo se. Tako slabotno, da ni uspela, ko sem prišel do nje, niti glave dvigniti. Vse kar je še kazalo na to, da je še živa, je bilo rahlo, komaj opazno drhtenje.slika244.jpg
Nemudoma sem skočil po nekaj v kar bi lahko premraženo in do konca onemoglo muco zavil, a prej sem na hitro kar mobilcem naredil nekaj fotk. V bran, ker ni vedela kakšni so moji nameni, je želela pihniti, a je iz njenega gobčka prišel samo slaboten piš. Ko sem jo stisnil k sebi sem začutil tisto drhtenje, ki sem ga prej opazil. Položil sem jo v avto na tla, takoj pod armaturko, nastavil gretje do konca, da bi jo pogrelo in odpeljal sem proti Azilu za živali.

Ko sem prišel tja, je nek uslužbenec ravno zaklepal vhodna vrata. Povedal sem mu za muco in napotil me je v veterinarsko bolnico na drugi strani mesta, češ, da je njihov zdravnik na terenu nekje v Slovenski Bistrici. Torej nazaj v avto k muci in gas proti bolnici. Muca se je očitno v teh nekaj minutah malo pogrela, saj je prvič dvignila glavo in me pogledala, kot bi se mi hotela zahvaliti. Bila je prekrasna dolgodlaka tigrasta muca. A njene oči so govorile vso grozo, ki jo je preživela. Tako velikih zenic še pri mački sredi belega dne nisem videl… Ni vzdržala dolgo, kmalu ji je glava omahnila nazaj dol na smrček.

slika245.jpgKo sva prišla v bolnico za male živali, sem jo odnesel do recepcije, kjer so me napotili naprej proti ambulantam. Na poti tja sem srečal sošolca iz otroških let, ki mi je ob pogledu na muco namenil pomenljiv in žalosten pogled.

Pogled v ambulanto je razkril narkotiziranega psa, ki so ga operirali … očitno je šlo za sterilizacijo. Zelo human poseg, ki prepreči zaplod novih živih bitij, ki bi bile prepuščene v nemilost “zverinam”, kakor je ta, ki je zdelala muco na mojih rokah.

“Prosim pomagajte muci!” sem zaklical in hitel povedati njeno tragično zgodbo. Iz druge ambulante se je prikazala neka mlajša ženska v beli halji, ki je že iz prve kazala nezadovoljstvo nad tem, da sem jih sploh prišel obremenjevati z “neko muco”. Ker sem vztrajal in so videli, da nimam namena kar oditi, so nama z muco le posvetili malo pozornosti. Prvi pregled in merjenje telesne temperature muce, kar je trajalo samo nekaj sekund, je slika247.jpgpokazalo, da je “moja muca” hudo podhlajena in da ima zadnjo desno tačko večkrat zlomljeno. Ko je praktikant prinesel kletko v katero sem položil “mojo muco” sem si oddahnil, saj sem bil prepričan, da nama bodo pomagali. Opazil pa sem tudi, da je imela modro usnjeno ovratnico. Hitel sem pisati moj naslov, telefonsko, email in listek stisnil v roke praktikantu. Ženska v beli halji je odnesla “mojo muco” v tisto drugo ambulanto, kjer so še vedno operirali psa in že mi je hotela vrata zapreti pred nosom. Ni šlo. Moja noga je bila vmes. “Kako sedaj? Kaj nameravate narediti z mojo muco?” sem drezal v žensko v beli halji, z nemarno rdečo pričesko in pogledom, ki človeku požene led v žile “Prosim da me pokličete, ko jo boste predali v Azil.” Na to je ženska v beli halji široko razprla oči … “Obvestili vas bomo.” je suhoparno odvrnila in priprla vrata. Ko sem brez “moje muce” na rokah odhajal po hodniku, sem še slišal zdravnika govoriti “morda, pa je gospod bil pripravljen plačati ..” in potem je nekdo zaprl vrata, tako da nisem mogel slišati konca stavka. Bil sem tako šokiran, da vso pot do avta nisem zaprl ust. Potem pa sem se obrnil in odkorakal nazaj v bolnico. Ženski na recepcije sem ves besen zažugal “Pojdite tistemu dohtarju povedat, da sem preslišal kar je pravkar namignil o moji morebitni pripravljenosti plačati. Muco naj ozdravijo, sicer bom vse posredoval medijem!” Obrnil sem se na petah in v solzah odšel. Bilo mi je tako hudo, a nisem vedel kaj naj naredim. Muce z večkrat zlomljeno tačko vendar ne morem kar odpeljati domov. Nujno pa potrebuje tudi infuzijo … Bil sem hude borbe sam s seboj.

Med vožnjo iz bolnice sem s solzami v očeh premišljeval o tem, kaj je “moja muca” morala v zadnjih urah prestati. Druge razlage, kot, da jo je nekdo med vožnjo vrgel iz mostu v jezero, nisem našel. Verjetno je pri tem zadela v ograjo in tako si je zlomila tačko. V kakšnih mukah in z zadnjimi atomi močmi, se je revca morala prebiti do “rešilne” obale si nisem znal niti predstavljati. Kako dolgo je potem bila tam pod mostom, preden sem jo našel?

Kako si mogel to narediti? Kje imaš Srce ???

Iz razmišljanja me je predramilo zvonenje telefona. Javim se … Predstavil se je Predstojnik Veterinarske bolnice. Nisem zmogel drugega kot izraziti globoko razočaranje nad ustanovo, ki bi naj bila tista, ki so ji najbolj pomembni pacienti, torej živali in še globlje razočaranje nad njihovimi zaposlenimi. To vendar javnost mora izvedeti. Vsaj predstojnik je pokazal obžalovanje in to me je vsaj malo pomirilo. “Kaj bo z “mojo muco?” Je res bolj pomemben denar, kot njeno življenje? Potem povejte, denar bom prinesel.” Predstojnik mi je nekako poskušal pojasniti, da “moja muca” nima veliko možnosti … “Vsaj odide naj brez muk in trpljenja”, sem prosil…

“Pa tisto žensko v beli halji vzemite v roke!” sem ga še prosil. “Kako bo odreagiral otrok, ki bo na rokah prinesel ranjeno žival, da ji pomagate? Kakšen vzgled daje ustanova s takšnim ravnanjem?”

Včasih me je sram, da sem Sapiens, kot nas imenuje moj prijatelj.

Muca, počivaj v miru … :(

Sapiens, ki si jo vrgel iz mosta – tebe pa upam, da bo celo življenje žgalo v prsih ob pogledu na fotke “Moje muce” !
slika243.jpg

  • Share/Bookmark

Humanizacija Sistema

capitalism.gifZadnje mesece, predvsem pa zadnje dni, so me razočarali tisti, ki sem jim na tem vesoljnem slovenskem političnem prizorišču najbolj zaupal. Tisti, ki sem jih drugim hvalil in priporočal, tisti, za katere sem bil prepričan, da so pokončni, načelni in da jim vrednote nekaj pomenijo.

Iz tega razloga sem veliko razmišljal. O “Sistemu” , o politiki “politike” , o smislu našega obstoja…

Bolj ko o tem človek razmišlja, bolj se zaveda zanke, ki mu jo je nataknila civilizacija, kot sestavni del Sistema, kjer štejejo samo blaginja, kapital, status … A sploh vse to potrebujem za srečno življenje?

Ne! Preživeli bi tudi brez vsega tega in bili bi srečnejši. A nehote sleherni človek postane člen v tej globalni verigi kapitalizma. Sistem je ta člen tako močno zavaroval, da četudi človek (torej ta člen) ugotovi, da ne želi biti več del Sistem (člen verige) ne more kar tako izstopiti. To mu preprečujejo varovalke, ki jih je Sistem instaliral, da ne izstopi, kadar človeka popade slabost in ugotovi vso bedo svoje eksistence v tej verigi. Te varovalke so v obliki kreditov, hipotek, najmočnejša varovalka, pa je otrok, ki si ga sam integriral kot nov člen te globalizacijske verige. Otroka ne moreš kar odtrgati in odpeljati nekam daleč proč. Otroka moraš najprej spraviti do kruha in mu omogočiti, da se sam odloči ali bo še naprej ostal člen te verige, ali ne …

Zame in mojo družino je mejnik postavljen v leto 2017. Takrat bo naša družina prerasla vse varovalke globalizma in  kapitalizma. Takrat bomo odšli na jug dočakati jesen življenja in tam tudi umreti. Morda nam uspe! To nas drži pokonci in nam daje voljo do življenja. To je veliki cilj!nwo-resistance-white.gif

Ampak do takrat je potrebno tudi (pre)živeti, brez da um in emocije otopijo, brez da se spremenimo v robota tega sistema. In zato, samo zato sem se odločil, da si bom kot hobi izbral:

“HUMANIZACIJO SISTEMA”

Začel bom tako, da bom poiskal čimveč somišljenikov. Takih, ki so prav tako kot jaz tik preden so otopeli, spregledali ta smrdljivi sistem. Skupaj bomo opozarjali na nesmisel eksistence v sistemu, ki je človeka podjarmil v vseh pogledih in ga brezsramno izkorišča.

Izpostavili bomo vse skorumpirane politike, politične lobiste in vse ki dajejo “vrednote” sistema pred človeka in naravo. Nekaj posameznikov sem že vzel na “muho” …

CARPE DIEM !

  • Share/Bookmark

Kdo si bo napolnil žepe z novelo Zakona o vojnih grobiščih?

633608080703663023_081028-00106605.jpgZanimivo! Da zagovorniki kolaborantov želijo narediti vse, da se bi v tej krizi, ko ljudje nimajo niti več za kruh, postavilo čimveč spomenikom njihovim idolom, mi je še nekako jasno.
Ni mi pa jasno, da je sedaj požegnala postavitev še ene kostnice in še enega spomenika, ko pa je na mariborski Dobravi velika nova kostnica, z vso infrastrukturo, ki omogoča tudi delo raziskovalcem in arheologom, ki je še praktično prazna. V njej so samo posmrtni ostanki, ki so bili ekshumirani na mariborskem Pohorju pod Arehom. Poleg nje je tudi grob, kjer so pokopani posmrtni ostanki, ki so bili ekshumirani iz “Panzer grabna” pri gradnji avtoceste. Takoj pred tem mestom pa je veliki monumentalni spomenik v obliki piramide, ki je postavljen prav v času projekta “Sprava” in je opremljen z enakim napisom, kot želijo narediti na novem spomeniku. Spomenik je vsesplošno priznan tudi iz strani hrvaških društev, ki se poklanjajo tem žrtvam. Vsako leto tukaj polagajo vence tudi visoki hrvaški politki.

633608080912730875_081028-00106599.jpg

Tako kot na sliki levo, je mariborska kostnica prazna še danes.

Ali so v ozadju drugi interesi? Finančni?

Govoril sem namreč z veliko ljudmi o tem. Ko sem še delal tudi za t.i. Dežmanovo, oz. Ferenčevo komisijo, sem imel priliko govoriti tudi z nekaterimi sorodniki pokopanih. Večina jih je mnenja, da naj bodo mrtvi tam kjer so, je pa res, da se naj grobovi označijo in primerno uredijo. “Pustimo jih počivati v miru …” je bila večina izjav.

No, nekatera grobišča ni možno primerno urediti, ponekod pa so ekshumacije celo nujne. Predvsem tam, kjer bodo potekale morebitne preureditve terena, kot je bil primer gradnja avtoceste. Za vse te primere je mariborska kostnica dovolj velika. Na spodnjem linku, pa se lahko sami prepričate, da niti slučajno ni poddimenzionirana.

http://www.rtvslo.si/play/kostnica-za-zrtve-povojnih-pobojev/ava2.21753532/

http://www.siol.net/slovenija/novice/2008/10/odprli_kostnico_posmrtnih_ostankov_zrtev_povojnih_pobojev.aspx

http://sl.netlog.com/go/explore/videos/videoid=sl-1358804

http://www.sta.si/vest.php?id=1332687

http://www.rtvslo.si/slovenija/kostnica-za-zrtve-povojnih-pobojev/93696

  • Share/Bookmark

Najprej so Prišli …

Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.

Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.

Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil član sindikalistov.

Ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.

Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več ki bi spregovoril.

Martin Niemoeller 1976

  • Share/Bookmark

Povojne likvidacije in ekshibicionizem, ali senzacionalizem za lastno kariero na račun pietete?

Sam sem videl marsikaj, zato morda zadeve malo laže in z manj emocij (kar je ponavadi tudi bolj realno) dojemam kakor drugi. Ni skrivnost, da sem po službeni dolžnosti bil prisoten na kar nekaj sondiranjih prikritih grobišč, kakor tudi pri izkopu grobišča na Arehu. Naredil sem veliko fotografij, a niti ene moje fotografije ne boste našli na spletu, pri medijih … ne zdi se mi pietetno.

103fa666c63606ceff082bedfcaf5dbc.jpegPrav je, da se pove, da je v Komisiji za odkrivanje prikritih vojnih grobišč bilo tudi nekaj ljudi z zdravim odnosom, ki jih ne obliva medijska mrzlica, ko se odkrijejo kosti. Nekateri pa so to izkoristili za samopromocijo. Verjetno tudi ni naključje, da se je s tem rovom čakalo prav do zadnjih dni, ko se je tej Komisiji iztekel mandat in še manjša je verjetnost naključja, da so to nekateri med njimi še bolj izkoristili za samopromocijo, ki so jo izpeljali z dramatiziranjem in poudarjanjem bestialnih sklepanj, ki jih premore samo tako pomračen um, kakor je bil tisti surovega eksekutorja. Pravi strokovnjaki so se kameram izmikali, ko pa ni šlo drugače, pa so povedali kakor se za strokovnjake in zgodovinarje spodobi – samo in zgolj dejstva. Brez dodatnih dramatiziranj in krvoločnih interpretacij, ki so plod osebnih zaključkov.

Dovolil si bom citirati eden od komentarjev na to temo:

ideal nedelja, 08.03.2009 ob 23:58

Ja res škoda, da nihče noče priznati, da se je 2.svetovna vojna končala na ozemlju Slovenije in da so so preko nje valile trume vsemogočih vojska na begu pred zajetjem in kaznijo, ki so jo pričakovali. Za dobro vseh nas bi morali tako levi kot desni prepustiti ugotavljanje resnice strokovnjakom, ne pa da dnevno gledamo razne D****, P****, J**** in podobne, ki svoje kariere gradijo na tak način. Ne vem kaj je bolj grozno gledati – munificirana trupla pobitih ali nastopaškega D**** in kompanijo pri njihovih nastopih. Ljudje, časi so tako resni, da bi morali svojo energijo in proračunska sredstva trošiti v korist nam vsem (predvsem pa obubožanim delavcem). Vse vojne so umazane in njihove posledice tragične.

V nadaljevanju objavljam intervju z novinarko in predsednico Novinarskega častnega razsodišča Ranko Ivelja, ki ga je dala za Dnevnik.

Žal Wordpress, ki poganja siolove bloge še ne omogoča “vdelave” videov Dnevnika, zato objavljam link.

http://www.dnevnik.si/video/3419

  • Share/Bookmark

Najprej ste streljali name, sedaj pa vam naj še pokojnino plačujem?

rsszv007.jpgRedkokdaj govorim o tem, da sem sodeloval v vojni za osamosvojitev Slovenije. Ob dedku, ki je bil partizan, se moja udeležba v tej vojni zdi nepomembna. A kljub temu smo bili za Slovenijo pripravljeni dati življenje. Šli smo v oborožen boj. Postavili smo se pred tanke. Doživel sem, kako je to, ko ti krogle žvižgajo pesem smrti okoli glave.

Zato danes ne morem verjeti, da prav tisti, ki so ukazali streljati na nas in na slovenske ceste pognati tanke, zahtevajo pokojnino. Brezsramna zahteva! Danes, skoraj osemnajst let po vojni, so agresorji spet dvignili glave. Tako zelo, da zahtevajo, da tudi jaz prispevam za njihovo pokojnino. Če vlada dovoli ta paradoks, je po mojem pljunila v obraz vsem nam, ki smo v času, ko nas je domovina potrebovala, prijeli za orožje in se postavili pred sovražnika.

Za osvežitev spomina pa spodnji video:

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark