Arhiv za ‘tako dojemam ...’


prehod v kapitalizem, ali zibelka tajkunstva

Danes vsi na veliko razpreda/jo/mo o privatizaciji NKBM. O vrednosti delnice, o tajkunih, menedžerskih prevzemih, itd.

V tranzicijskih državah tajkun pomeni osebo, ki bogati s pomočjo političnega omejevanja konkurence, naveze z državnimi (političnimi) elitami, precenjenih javnih naročil in netransparentne privatizacije.Na zahodu ima beseda tajkun drugačen pomen. Je izpeljanka iz besede shogun (veliki gospod) in pomeni uspešnega poslovneža oz. magnata, ki v družbi uživa velik ugled in jo spreminja na bolje.

Tajkun se bo v Sloveniji iz negativnega spremenil v pozitiven pojem, ko bodo tranzicijski tajkuni prehodili pot od politično angažiranih zagovornikov družinske srebrnine, podmiznih strateško-partnerskih kravjih kupčij in drugih “javnih, socialnih in nacionalnih” interesov do zagovornikov prostega trga in svobodne izbire za vse., o menedžerskih prevzemih, skratka o ljudeh, ki so vrtoglavo hitro obogateli in njihovi poti do tega bogastva. (vir:Libertarec)

Ne vem zakaj toliko čudenja, presenečenja, zgražanja in zavisti? Saj smo ob volitvah imeli možnost izbrati kaj drugega kot kapitalizem. To kar se sedaj dogaja je točno to, kar smo(ste) volili in nekako ni prav, da se sprenevedate, temveč naj bo to v opomin na naslednjih volitvah. Pravzaprav je demokracija čudaška. Volivno pravico ima prav vsak, ki je dopolnil 18 let in glede na vire vplivanja na volivce imajo največjo možnost bogati in trenutno, tudi tisti pred katerimi se v rednih intervalih zbira širša množica ljudi (npr. verske ustanove – cerkev).

Hmmmm a tudi takšne institucije so danes podvrženi edini resnično veljavni vrednosti – denarju in če želiš oblast, potrebuješ ljudi, ki imajo možnost in so celo zato izšolani, da na ljudi vplivajo ( verski voditelji – duhovniki). Odtod tako velik vpliv RKC v politiki, odtod tako močne želje po denacionalizaciji “cerkvenega” premoženja, odtod Opus dei, Prostozidarske lože od tod vse tisto, kar je večini volivnega telesa prikrito. Če se kdo oglasi in želi to preučiti, ali pa o tem poročat1 je obsojen. Na srečo so srednji vek, križarski pohodi, inkvizicija in podobne rečimo temu zločini mimo in takšni ljudje ne bodo/mo končali na grmadi.

Da se vrnem k osnovni temi – kapitalizem in tajkuni. Torej, ko ste volili, ste imeli kakor nekoč Nero pred gladiatorji možnost obrniti palec navzgor ali navzdol. Vi ste ga kapitalizmu navzgor in tajkunstvo je pač ena od posledic tranzicije na poti v kapitalizem. Vedno manj dobrin bo javnih, vedno manj bo koncesijskih pogodb in še tiste, ki bodo, bodo namerno nenadzorovane, zato, da se bo preko njih kakšen tajkunski priležnik bogatil, ali pa bo koncesija nenadzorovana zato, da bodo kasneje laže rekli: “Saj smo želeli to zadevo pustiti v javni lasti, a žal potem ni interesa o ohranitvi in gospodarjenju v duhu dobrega gospodarja, zato smo jo v duhu dobrega gospodarja in za javno dobro privatizirali”

Prihajamo v obdobje, ko bo vse zasebno, v obdobje ko ne bo več poti z t.i. služnostno pravico, v obdobje, ko bodo tudi naravna bogastva prešla v zasebne roke … prihajamo v obdobje diktature tajkunov.

  1. Lukšič []
  • Share/Bookmark

dan mirovnika

Danes je en poseben dan. Ne! Ne zato, kar ste nekateri pomislili – The day after (my birthday :) ).

Recimo da je deževna decemberska sobota, sluzasta, temačna, pravzaprav zelo prikladen dan. Dan, ki nas s svojo temačnostjo in tesnobnostjo opominja. Na današnji dan, je umrl človek, na katerega sem vedno “gledal navzgor”. Človek ob katerem, če bi imel možnost in čast stati, bi se počutil izredno majhnega, a bi on to v istem trenutku s svojo tenkočutnostjo zaznal in podal roko. Človek, ki je dejansko veliko naredil za mir v svetu. Človek, ki je poleg svoje mirovne misije ustvaril goro za vedno uspešnih rock pesmi. Ta človek je bil:

JOHN LENNON

8. december 1980 je bil v New Yoru razmeroma topel dan za tisti letni čas. John se je to jutro zgodaj pojavil v svojem skorajda obligatornem “Cafe LaFortuna” na svoji jutranji kavi in po kavi se je oglasil tudi pri frizerju, da vsaj malo ukroti svojo grivo za fotosešn, ki je bil planiran z fotografinjo revije Rolling Stone, ki mu je obljubila da bo naredila fotko za naslovnico njegovega novega albuma.

Okoli 17:00 ure se je z Yoko napotil v studio. Na poti do avtomobila, sta morala mimo množice ljudi, ki so želeli johnov avtogram in v tej množici je bil tudi Mark David Chapman. Brez besed je Chapman Johnu v roke porinil album Double Fantasy , ki mu ga je John seveda podpisal. Ker je možakar še naprej buljil vanj, ga je John vprašal: “Is this all you want?” (Je to vse kar želiš?) , na kar je Chapman odgovoril z : “Thank you, John”. Trenutek je slučajno ovekovečil Johnov privrženec in nastala je spodnja slika. John daje avtogram svojemu morilcu …

lennonandchapman_100grana.jpg

Nekaj ur kasneje se je John varčal iz studia. Ko je že vstopal v Dakoto, je za njim nekdo zaklical: “Mr. Lennon !” John se je

obrnil. Iz sence dreves je stopil Chapman in proti Johnu izstrelil pet strelov. Štirje so ga zadeli in vsi štirje so povzročili hude poškodbe, saj je Chapman uporabljal t.i. Hollow-point bullet.

John se je še opotekel nekaj stopnic navzgor do receptorja, in mu zahropel “I’m shot” – nato se je zgrudil. Receptor je pritisnil gumb za alarm in stekel k Johnu, Chapman pa je zunaj umirjeno sedel na pločnik in čakal policijo. Vratar je vpil nanj, če se sploh zaveda kaj je pravkar storil, na kar je Chapman hladno odgovoril: “I just shot John Lennon”

Ko so Johna polagali v rešilno vozilo, je na reševalčevo vprašanje če ve kdo je, še poskušal odgovoriti, a iz njega je prihajalo samo še grgranje – grgranje krvi. Malo zatem je izubil zavest in ob 23:15 dne 8.12.1980 je bilproglašen za mrtvega.

Sam se bil takrat še otrok, a že dovolj v puberteti, da sem bil uporni, čigar stene so bile polepljene z Johnovimi plakati. V bistvu takrat še nisem dojemal vse globine njegovih besedil, a o njih zato redno premišljujem še danes. Dobil sem tudi johnove neobjavljene monologe in dialoge in nekaj zasebnih videoposnetkov in prebral sem takorekoč vse njegove zapiske, do katerih se je možno dokopati, zato lahko mirno rečem, da je na današnji dan pred 27 leti umrl eden največjih in najprodornejših mirovnikov in glasbenik, ki je vsekakor dal smernice vsej današnji glasbi. Napisal je goro velikih misli, njegova najbolj poznana in zanj nekako najbolj tipična pa je:

Imagine all the people
Living life in peace…

You may say I’m a dreamer
But I’m not the only one
I hope someday you’ll join us
And the world will be as one

R.I.P. John …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kaj pa tvoja jeza?

Danes sem bil priča izbruhu jeze nekoga, ki ga imam rad. V bistvu je to bil izliv vseh frustracij in z tematiko pogovora1 verjetno ni imel veliko skupnega. Po vsej verjetnosti sem bil tisti trenutek samo strelovod, ki je služil za ozemljitev prenapetosti, ki se je nekaj časa nabirala. Bil sem kibla za smeti, kamor se je spraznil prepoln koš … Ko sem v vpitju postajal vse manjši, sem poskusil v hecu prositi za “milost”, a to je nasprotno od željenega samo še bolj podžgalo bes na drugi strani, kar je bil zame očiten znak, da je najpametneje utihnit, počakat konec napada in se umakniti.

Ko sem od tam odšel, sem najprej bil jezen, a me je moja draga pomirila in ohladila in v mi v bistvu pokazala, da jeza samo rodi novo jezo. Zato jo mora nekdo prekiniti … Sedaj slabo uro po tem verbalnem konfliktu, sem pa samo še žalosten … Pa ne zato žalosten, ker mi ta oseba na silo želi vcepiti svoje prepričanje in nikakor ne akceptira drugačnega od svojega, ampak žalosten zato, ker sem videl to jezo in bes in mi je v trenutku postalo vse jasno…

Če bi to bil kdorkoli, se ne bi več s tem ubadal, ker pa imam to osebo rad, pa mi to vseeno ni dalo miru. Poiskal sem nekaj člankov na to temo: Jeza, Controling Anger, Sončne pozitivke in prišel do nekaj zaključkov:

Jeza človeka izolira od ostalih, ker pač so pač ljudje raje v družbi nasmejanih in pozitivnih, kot pa jeznih in mrkih ljudi. In to povzroči spet novo jezo in žalost. Nekdo, se na napakah uči in je preteklost zanj nekaj iz česar je potegnil zaključke, ki mu bodo vodilo v življenje, spet drugi, pa je preteklost obrnil sebi v škodo in posledica je žalost, ki kasneje preraste v jezo in bes … Ni pomembno, kaj in koliko v življenju dosežemo, na koncu se vedno spominjamo prijetnih in neprijetnih stvari, ki smo jih doživeli in ob katerih smo doživljali močna čustva – tako pozitivna kot tudi negativna. Seveda se neprijetnih dogodkov ne spominjamo radi, saj v nas vzbujajo negativne emocije, najpogosteje strah ali jezo.

In potem sem dalje bral, da sta jeza in strah dve zelo povezani emociji. Strah in jeza sta biološko pogojeni čustvi, ki sta imeli že od pradavnine funkcijo preživetja, v današnjem času pa sta mnogokrat neustrezni in zavirata najoptimalnejše vedenje v različnih situacijah. Bistvena razlika v opredelitvah strahu in jeze je v tem, da se pri doživljanju jeze človek počuti dovolj močnega, da nekaj spremeni, pri doživljanju strahu pa ne.

Ampak jaz sem še vseeno žalosten in ne morem pozabiti meni namenjenega izraza jeze in besa na obrazu. Na obrazu ki ga imam rad, a je vseeno z takšnim besom govoril prav meni …

  1. aktualno politično stanje – vladna kriza in kadilski zakon []
  • Share/Bookmark